Zemljevid - Carcassonne

Carcassonne (okcitansko Carcassona) je mesto in občina v južni francoski regiji Oksitanija, prefektura departmaja Aude. Njegova srednjeveška utrdba je bila leta 1997 dodana na UNESCOv seznam svetovne dediščine. Mimo Carcassonna je speljan vodni kanal Canal du Midi, ki je povezal reko Garono s Sredozemskim morjem. Kanal je bil v letu 1996 tudi dodan na seznam UNESCOve svetovne dediščine. Leta 2017 je mesto imelo 46.031 prebivalcev.

Mesto je bilo že naseljeno v neolitiku in uporabljalo predmete, vključno z nefritno sekiro, ki jo je v 19. stoletju našel mineralog Alexis Damour, in jo hranijo v muzeju v Toulousu. Lokacijo zelo aktivnega protohistoričnega najdišča v bližini reke Atax (Aude), je Plinij starejšiopisal kot Carcasum:

»: ... V notranjosti kolonije: Arles šeste legije, Béziers sedme, Orange druge; na ozemlju mesta Cavares, Valence, Allobroges Vienne; latinska mesta: Aix des Salluviens, Avignon des Cavares, Apta Julia des Vulgientes, Aloqueré des Reies Apollinaires, Alba des Helves, Augusta des Tricastins, Anatilia, Aeria, Bormanni, Comacina, Cabellio, Carcasum des Volces Tectosages, Cessero, Carpemineracte des Ies Caenicendes, Cambolectres z vzdevkom Atlantiques, Forum Voconii, Glanum Livii23.«

Prvotna lokacija Carcassonna je bila na planoti, kjer poteka sedanja avtocesta A61. Nato se je v 6. stoletju brez znanega razloga preselil na trenutno lokacijo mesta. Konec 2. stoletja pr. n. št. je oppidum plemena Volques Tectosages zaščiten z jarki. Leta 118 pr. n. št. so ga zasegli Rimljani in znatno spremenili njegove utrdbe in na koncu naredili kolonijo Julia Carsaco, poznejši Carcasum.

Glavni del spodnjih dela severnega obzidja izvira iz galsko-rimskega obdobja.

Leta 462 so Rimljani uradno prepustili Septimanijo vizigotskemu kralju Teodoriku II., ki je imel Carcassonne od leta 453. Zgradil je več utrdb, ki so bile obmejne postojanke na severnih markah; njihovi ostanki še vedno stojijo. Misli se, da je Teodorik začel graditi predhodnico bazilike, ki je zdaj posvečena svetemu Nazairu. Leta 508 so Vizigoti uspešno zaustavili napade frankovskega kralja Klodvika I..

Generali omajadskega kalifata so leta 725 zavzel Carcassonne in poimenovali Qarqshuna. Kralj Pipin Mali (Pépin le Bref) jih je pregnal leta 759–60; čeprav je zavzel večji del južne Francije, ni mogel prodreti do trdnjave Carcassonne. Po razpadu Karolinškega cesarstva se je z družino Trencavel na čelu mesta uveljavila fevdalna doba, ki je tam vladala od 11. do 13. stoletja. Carcassonne uspeva in postane pomembno strateško mesto v Languedocu.

Srednjeveški fevd, grofija Carcassonne, je nadzirala mesto in njegovo okolico. Pogosto je bila združena z grofijo Razès. Začetki Carcarssonneja kot grofije najbrž ležijo v lokalnih predstavnikih Vizigotov, toda prvi zapis, ki imenuje ime, je Bello iz časa Karla Velikega. Bello je ustanovil dinastijo Bellonidov, ki so tri stoletja vladala mnogim fevdom v Septimaniji in Kataloniji.

Leta 1067 je Carcassonne postal last Rajmonda-Bernarda Trencavela, vikonta Albija in Nîmesa, s poroko z Ermengardo, sestro zadnjega grofa Carcarssonne. V naslednjih stoletjih se je družina Trencavel zaporedno pridružila bodisi grofom Barcelone bodisi Toulousa. Zgradili so Château Comtal in baziliko svetih Nazarija in Celsa. Leta 1096 je papež Urban II. blagoslovil temeljni kamen nove stolnice.

Carcassonne je postal znan po svoji vlogi v albižanski križarski vojni, ko je bilo mesto trdnjava oksitanskih katarov. Avgusta 1209 je križarska vojska papeškega legata opata Arnauda Amalrica prisilila državljane k predaji. Vikonta Rajmonda-Rogerja de Trencavela so zaprli med pogajanji o predaji mesta, umrl je v skrivnostnih okoliščinah tri mesece pozneje v ječi. Prebivalci Carcassonna so smeli oditi - v resnici so jih izgnali iz mesta s samo majico na sebi. Za novega vikonta je bil imenovan Simon De Montfort.